Dejstvo je, da se naš svet ”vse hitreje vrti” ali pa, da smo mi prepričani, da nas ta hitrost vse bolj obremenjuje. Pogosto se sprašujemo: se sploh smem vstaviti? Se sploh zmorem vrteti skupaj s svetom še hitreje kot se zdaj?

Zgovoren je podatek, da kaže znake izgorelosti že več kot polovica zaposlenih v Sloveniji.

Vse pogostejše je oglaševanje programov za preprečevanje in odpravljanje poklicne izgorelosti. Vse več ljudi ve, kaj izraz izgorelost pomeni. Tudi skupina študentk socialne pedagogike je prepoznala aktualnost te teme in je 3. maja na Pedagoški fakulteti pripravila okroglo mizo z naslovom: »Kje pa ti polniš svoje baterije?«

Gosta okrogle mize sta bila Robert Friškovec, duhovnik in koordinator za duhovno oskrbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, in Špela Razpotnik, profesorica na oddelku za socialno pedagogiko in sodelavka projekta Kralji ulice. Z obiskovalci sta delila poglede na svoje poslanstvo in delo. Špela Razpotnik je izpostavila, da v današnji družbi pogosto opazimo delitev časa na delo in dopust. Bolj kot stalno poudarjanje te dvojnosti se ji zdi smiselno, da skušamo ustvariti pogoje, ki bodo omogočili, da nas bo lahko naše delo tudi napolnjevalo. Robert Friškovec je poudaril, da je v trenutkih, ko se počutiš izpraznjenega, pomembno, da prisluhneš samemu sebi. Rešitve so velikokrat zelo enostavne – včasih potrebujemo le uro spanca ali skodelico kave.

Življenje obeh gostov je močno prepleteno z mnogimi ljudmi in pogosto tudi z njihovimi težkimi zgodbami. Po mnenju Špele Razpotnik imajo tisti, ki delajo z ljudmi, lahko to tudi privilegij, saj za razliko od njih zelo veliko ljudi lahko le sanja, da bi počeli kaj življenjsko bolj smiselnega.

»Sto ljudi, sto čudi« in prav tako sto ljudi in sto različnih načinov, kako skušamo (pre)živeti z našimi vsakdanjimi obveznostmi. Zdi se mi, da si velikokrat (preveč) želimo izkusiti, preizkusiti, narediti … vse, kar je mogoče, ob tem pa pozabljamo na psalmistove besede: ”Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji;

če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži. Zaman je, da vstajate zgodaj,da hodite pozno počivat, da jeste kruh bridkosti, saj ga svojemu prijatelju daje v spanju.”(Ps 127, 1-2)

tekst: A.P., foto K.S.