»Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri!«

Madrid 9. 8.—23. 8. 2011

Zame je bil to prvi SDM. Domov sem prišla polna navdušenja, veselja, polnosti, izkušenj, novih prijateljev ter poglobitev vere. Na skupnih pripravah sem izvedela, da sem skupina Slovenija 6, in sicer nas je na avtobusu največ, kar 88, saj imamo »double-decker bus«.

Odhod je bil v torek, 9. 8. iz Dolgega mosta. Ob odhodu me je bilo kar malo strah, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem, a zaradi dobrega vzdušja v avtobusu, sem se hitro sprostila ter komaj čakala, da pridem v našo župnijo Ciudad Real. Pot je hitro minila, saj smo peli, igrali tarok, začeli debate ter tudi zaspali. Zgodaj zjutraj smo prispeli v Barcelono, kjer si je vsak ogledal in razporedil čas po svoje. Naša skupinica si je ta dan vzela na izi J. Ob 10. zvečer smo imeli Slovenci skupno mašo, po njej pa je sledil »finish« proti našim župnijam.

In tako smo proti jutru prišli do Herencie, kjer so nas toplo sprejeli prostovoljci. Po skupnem zajtrku so nas zaradi velikega števila na avtobusu, razdelili na dve skupine, in sicer je ena skupina ostala v Herencii, druga pa je odšla v Pedro Munoz. Izvedeli smo pri katerih družinah smo nastanjeni in odšli h njim. Pri družini sem bila z Vesno in Kristino. Družina nas je lepo sprejela in  počutile smo se domače. Popoldne smo odšle s hčerko Virginio na bazen se malo ohladit, potem pa smo si skupaj ogledali njihovo cerkev. V parku so sledile  spoznavne igre: vodne igre, odbojka, ples, kolebnica, obroč hulahop, menjava barv s pmočjo barvnega padala … Vsak dan v župniji je pomenil nekaj novega, saj smo vsak dan imeli nove dejavnosti. V petek so smo razdelili po skupinah na podlagi parfuma èfresaaaaa Jhehe. Dobili smo zemljevid Herencije, poiskali označene točke ter na vsaki imeli nove naloge: od pisanja recepta, poskušanja hrane, našemili smo se, saj je v Herencii znan karneval, obiskali smo mestno hišo, iz balonov izdelovali meče ter zapestnice. Obiskali smo tudi nune, pri katerih smo imeli molitve ter na koncu zapeli Marija skoz' življenje, saj je bila Špancem pesem zelo lepa zaradi dvoglasja, harmonije ter čarobnosti. Zaradi visokih temperatur smo popoldne šli na bazen, kjer smo plavali, tunkali, škrofili in se med seboj še bolj povezali. Zvečer smo šli do mesta Puerto Lapice, kjer smo imeli sveto mašo. Po njej pa fiesto, tako, da smo vsi, otroci, mladina in starejši plesali ves čas. V soboto so nas Španci spet presenetili, saj smo v Herencii pustili pečat. Na steno smo narisali in pobarvali našo zastavo, pustili odtise naših dlani, narisali rože, malo smo se pa tudi mi porisali. Posadili smo drevesa, da bo vsak izmed nas za vedno ostal v Herencii. Dobili smo majice ter se popoldne udeležili maše v Alcazar de San Juan, pri kateri so bili še ostali Slovenci, romarji iz Dominikanske republike, prebivalci bližnjih mest. Po maši je bil koncert, potem pa smo se vrnili nazaj ter ga malo zažurali, da smo okusili nočno življenje. Nedelja je bila čas za počitek ter za preživetje časa z družinami. Z mojima cimricama smo si ogledali velikooo motorjev ter avtov, saj je oče (gostitelj) velik zbiratelj le-teh. Sledilo je romanje v Campo de Criptana, maša z 10.000 romarji. Neverjetno vzdušje, energija, okolica, saj smo videli mline na veter čisto od blizu. Gostoljubje se je kazalo na vsakem koraku, saj nas je bilo na večerji kar 17 ljudi in to ob 1. uri zjutraj J. Peli, plesali smo, zabavali ter izkoristili vsako minuto, saj je bil to zadnji večer v Herencii. In tako je prehitro prišel ponedeljek, zadnji dan. Maša je bila čustvena, saj smo vsi vedeli, da je to … Na koncu smo jih povabili v Slovenijo drugo leto in komaj čakam, da se začnejo intenzivne priprave J.

Dnevi po škofijah so bili nepozabni, super pripravljeni, spoznali smo tako siesto kot fiesto, način življenja, pustili pečat, a ne samo na zidu ter kot sajenje dreves, ampak tudi v naših srcih.

Tako smo se po lepih izkušnjah iz Herencije odpravili novim dogodivščinah naproti, proti Madridu. Nastanjeni smo bili v telovadnici blizu Torrelodonesa kar 300 Slovencev. Kljub oddaljenosti 30 km stran od Madrida, nam to ni pokvarilo vzdušja, saj smo na vlaku peli, spoznavali druge narode ter se preprosto imeli super. Tri dni smo imeli kateheze s škofom Jurijem Bizjakom, vse usmerjene v geslo Svetovnega dneva mladih »Ukoreninjeni in sezidani v Kristusu ter utrjeni v veri«. Prav tako smo lahko postavili vprašanja, na katera  nam  je škof z veseljem odgovoril in tako razčistil marsikatero temo, ki se nam je porajala. V četrtek 18. 8. smo pozdravili prihod papeža Benedikta XVI., ki je stopil skozi vrata Alcala in se kasneje peljal proti Cibelesu. Seveda smo bili na prizorišču veliko časa prej, kjer smo plesali, peli, vzklikali ter nestrpno pričakali papeža. Petek je bil poseben dan, saj smo se nekateri uspeli dobiti s prostovoljci iz Herencije ter smo skupaj doživeli poseben križev pot ter čisto od blizu videli papeža. V soboto smo imeli skupno mašo, potem pa smo se odpravili na letališče Cuatro Vientos, najprej z avtobusom do vlaka, potem z vlakom ter na koncu z metrojem, ki je bil čisto poln romarjev J. Malo smo še hodili, ljudje z blokov so zaradi vročine zlivali vrče vode, da smo se ohladili. Bila sem v pričakovanju, kako bo to izgledalo, kako se bo ta velika množica zvrstila. Vendar je vse poteklo organizirano, množica je postajala vedno večja J, malo smo morali čakati, a ni bilo panike. Dobili smo piknik paket hrane ter se kot polžki premikali proti sektorju C 9, kjer smo komaj našli prostor, a smo ga. Uff toliko ljudi na enem mestu … to je bilo zame vse prvič in nisem mogla verjeti svojim očem, da se nas je zbralo toliko z istim namenom. Vročina je pripekala, gasilci so nas hladili z vodo, sami smo se tudi hladili in prišel je večer s pričetkom vigilije. Začelo se je po programu, vendar se je v zraku že čutil veter, ki je s seboj prinesel dež, strele in grmenje. Zavili smo se v armafleks, držali dežnike, peli, molili ter upali, da bo kmalu minilo. Ni bilo hudega, malo nas je osvežilo po taki vročini. Po končanem bdenju smo se počasi spravili spat. Prebuditi se na letališču s tolikimi ljudmi – neverjeten občutek. Maša je bila polna energije, čustev, prisotnosti vsakega izmed nas, ne glede na narod, vsi smo bili kot ena velika družina, čutiti je bilo povezanost. Po zaključku smo se odpravili proti telovadnici, se odpočili, spakirali ter zvečer odšli proti Lurdu, kjer smo si sami ogledali znamenitosti, bili pri sveti maši, si vzeli čas zase ter polni občutkov, vsega kar se nam je zgodilo v Španiji ob 19.00 odšli proti Sloveniji.

Dva tedna, ki sem jih preživela v Španiji, nista bila zame samo izlet, ampak srečanje mladih, srečanje papeža, ostalih narodov. Začutila sem povezanost, veselje, gostoljubje, spoznala veliko ljudi, s katerimi bom ostala v stikih. Z Njegovo pomočjo sem prejela  moč, da bom v življenju bolj trdna v veri in to prenesla tudi v moj vsakdanjik.

Alma Lončar

/stories/aktualno-pri-nas/2011/Madrid