Leto vse hitreje teče in že smo vstopili v mesec februar. Enega najkrajših ne pa najmanj zanimivih mescev, ki bo letos za spremembo po štirih letih zopet za en dan daljši kot običajno. Letos bo februar mesec v katerem se zaključi prvi študijski semester, pride pust in se začne postni čas, v njem pa praznujemo tudi slovenski največji kulturni praznik Prešernov dan.

V osnovni šoli se spomnim kako smo se okrog osmega februarja vedno učili o največjem slovenskem prazniku in pesniku Francetu Prešernu, ki je na ta dan umrl. Znali smo res veliko o njem. Vedeli smo za skoraj vse uspehe in neuspehe našega največjega pesnika Franceta Prešerna, znali smo našteti imena vseh njegovih družinskih članov, na pamet smo se naučili kar nekaj njegovih pesmi. Pripravljali smo šolske prireditve z njegovimi pesmimi pri likovni vzgoji risali njegov portret ali ga oblikovali v glino. Skratka bili smo kulturno zelo dejavni.

Po osnovni šoli je prišla srednja šola. Tu se je kulturno udejstvovanje razširilo na celo leto. Večji pomen so zame dobili vsi pomembnejši tako kulturni kot tudi verski prazniki. Tudi v šoli so nanje dajali večji poudarek z različnimi prireditvami. Spodbujali so nas, da smo obiskovali kulturne dogodke čez celo leto in na njih tudi sami sodelovali. Tako smo v okviru pevskega festivala peli, v okviru dramskega maratona igrali, v šolskih glasilih smo prebirali pesmi in krajšo prozo ter ob priložnosti tudi sami kaj objavili. Vse do zaključka srednje šole so mene in moje sošolce v svet kulture vodili drugi, mi ga predstavljali in me zanj navduševali.

Praznik svetih treh kraljev je za nami. Prvi teden med prijatelji in sošolci, ko smo si ob prvem srečanju navdušeno voščili ob novem letu, tudi. Zdaj pa moramo narediti pomemben preklop iz počitnic nazaj na delo oz. študij.

Vstopili smo v novo koledarsko leto. Nekateri ob tej priložnosti poskušamo začeti znova in si zato postavimo neke dobre sklepe. Razmisli pri sebi: »Sem si tudi jaz že kdaj postavil novoletne sklepe? Kako uspešen sem bil pri njihovem izpolnjevanju? Kaj se že nekaj časa trudim začeti, spremeniti, pa mi ne gre?« Lahko bi tokrat enega od novoletnih sklepov dejansko uresničil. Zadaj si jasen, dosegljiv cilj in sicer glede študija. Moj osebni cilj je, vsak dan pisati diplomo. Tudi takrat, ko bi raje še malo poležala, klepetala ali pač enostavno lenarila. Kaj pa ti? Lahko začneš s tem: vsak dan, ko imam pouk, bom šel na faks, na predavanja in vaje, ko pa bom prišel domov, bom še nekaj časa namenil učenju.

Meni je pri tem zelo pomagal tudi urnik, ki sem si ga sama naredila. Dal mi je neko osnovo, strukturo. Poskusi tudi ti! Če ti je težko in misliš, da sam ne boš zmogel, povabi cimra, sošolca ali prijatelja, da bi se skupaj trudila za to. Najtežje je začeti!

Kakor hitro je minil adventni čas, tako hitro so prišli božični prazniki in skorajda so se tudi že končali. Še dobro, da imamo božično osmino, ki nam vsaj liturgično podaljša praznovanje božične skrivnosti na osem dni. Drugače bi bilo že vsega konec!

Vendar se božična skrivnost ne more kar tako končati. Praznik Kristusovega rojstva ne sme iti kar mimo! Če smo vsaj nekoliko odprli svoje srce, da je vanj posvetil žarek božje ljubezni, potem je nekaj zagotovo ostalo od praznikov. Pa ne mislim samo na zunanja znamenja, ki nas še naprej spremljajo in spominjajo na praznike, ampak tudi notranje doživetje božične noči.

Pred časom smo imeli s študenti srečanje z Gregorjem Čušinom, ki ga mnogi poznamo po njegovih monodramah. Ko smo se pogovarjali z njim, nam je postavil zanimivo vprašanje: »Ali verjamete, da ljubezen spreminja?« Na naš odgovor: »Seveda!« nam je postavil naslednje vprašanje: »Ali verjamete, da nas ima Bog rad?« Odgovor je bil enak kot pri prejšnjem vprašanju. In kaj torej sledi iz tega? Odnos Boga do vsakega od nas, ki je odnos ljubezni, nas spreminja in kliče primeren odgovor tudi z naše strani.

Podoba majhnega otroka gre vsem ljudem do srca. Otrok s svojo nežnostjo, igrivostjo, preprostostjo, veseljem in sprejemanjem povzroči, da ga vzamemo v naročje, se z njim igramo, se z njim pogovarjamo, ga skušamo spraviti v smeh… Čeprav so naše roke grobe, skušamo biti z njim nežni; čeprav je naš glas hripav ali za naša ušesa kakorkoli neprijeten, skušamo iz njega zvabiti najlepše in najnežnejše tone uspavank; čeprav je naše srce trdo, se začne topiti in postaja mehko. Če vse te spremembe izzove že človeški otrok – kaj vse bi se moralo premakniti v naših srcih ob pogledu na nebeško dete Jezusa?

Dragi prijatelji!

Želim vam, da bi se v teh dneh vaše srce odprlo Gospodu ter bi Novorojeni v vsej polnosti lahko vstopil vanj! Naj vam prinese svoj mir, veselje, radost, srečo, polnost vsakovrstnih blagoslovov in vsega tistega, kar potrebujete za polno uresničenje življenja. Pa ne samo v teh dneh, temveč naj vas Njegov blagoslov spremlja skozi celotno leto 2012!

Srečno in veliko blagoslova vam želim!

                                                                                                                                           Klemen Svetelj

Prva svečka na adventnem vencu je že pogumno zasvetila in naznanila, da prihaja med nas velika Luč, Jezus, ki premaga temo in hlad. Tudi letos prihaja in nas v tem adventnem času vabi, da ga sprejmemo, da ga pričakujemo, mu pripravljamo pot. Advent ima trojni namen, pomaga nam, da se spominjamo preteklosti, ovrednotimo naše življenje v sedanjosti in se pripravljamo na bodočnost.

Povabim vas, da bi se ob Božji besedi spominjali te velike obljube Odrešenika, ki je bila dana človeštvu preko številnih prerokov. Lahko se zaustavimo ob besedi hrepenenje. Kako je božje ljudstvo hrepenelo po Odrešeniku, po tistem, ki jim bo osmislil njihovo izgnanstvo, jim pretrgal spone suženjstva, jim zacelil rane. Kaj pa jaz danes, hrepenim po istem Odrešeniku? Kje me vežejo razne spone, kje sem ujet, nesvoboden ali ranjen? Gospod prihaja, da te odreši, mu dovoliš, da pride?

Adventni čas nas prav tako vabi, da živimo budni, čuječni, da smo pozorni na Gospodov prihod. Ob tem nam lahko pomaga preprosta vaja naših čutil. Kaj gledam, poslušam, na kaj se odzovem? Gospod kliče prav danes, me vabi, da hodim po njegovi poti in ga prepoznavam v bližnjih. Kako doživljam Njegovo navzočnost v sebi, ga upoštevam? Kako njegovo sporočilo prinašam med ljudi, ga znam ubesediti in primerno posredovati?

Adventno pričakovanje pa je namenjeno tudi naši bodočnosti. Gospodovemu prvemu prihodu sledi tudi drugi. Naše življenje je na pravi poti, če vemo za cilj. Naš cilj so nebesa, kjer se bomo iz oči v oči srečali na svatbi z Gospodom. In kako se danes pripravljam na ta dogodek? Morda ti lahko pomaga navodilo, da vsakdan živiš tako, da ti jutri ne bo treba ničesar obžalovati. Čas lahko posvetiš tako, da dnevne dogodke in opravila »objameš v molitvi« in kličeš Njegove navzočnosti nad izbire, srečanja, nad misli, besed in dejanja.  

Naj bo ta Adventni čas res sveti čas osebnega spreobrnjenja, da bi namesto teme v vas sijala Luč, da bi namesto osamljenosti v vas prebivala Navzočnost, da bi bilo zaradi vas na svetu več Dobrote.

s. Metka Kastelic

Nikodemovi večeri 2011

»Če pa se sol pokvari…« (Mt 5,13)

Znamenita Jezusova prispodoba o soli in luči, ki jo je evangelist Matej uvrstil takoj za Jezusovim govorom na gori, nam je vsem dobro poznana in v svojem sporočilu tudi dovolj konkretna. V blagrih nam je Kristus podal načrt oz. nam orisal pot, po kateri naj bi hodili njegovi učenci: ne zgolj v izpolnjevanju zapovedi, ampak z uresničevanjem »nečesa več« od zgolj tistega, kar je nujno. Blagri tako postanejo izziv, povabilo in spodbuda k temu »nekaj več«! Ne predpis, ampak povabilo!

Jezusovi učenci smo z zakramentom svetega krsta postali tudi mi in tako so blagri postali tudi naš življenjski izziv. Za uresničevanje so blagri mnogo bolj zahtevni od zapovedi, saj od nas ničesar ne zahtevajo, pač pa nas postavljajo pred vprašanje osebne odločitve in sprejemanja odgovornosti. In Kristus ne bi bil Kristus, če nas že takoj v tistem trenutku ne bi jasno opozoril, da na tej poti ne bodo zgolj vzponi, ampak da bo tudi veliko padcev in metanja polen pod noge ter zaradi tega bolj ali manj skritih skušnjav, da bi se umaknili na varno, v kakšen skriti kot, proč od drugih ljudi.

Spoštovane predavateljice in spoštovani predavatelji, študentke in študentje, drage sestre in dragi bratje!

Znana Jezusova prilika o talentih, ki so bili v takratnem času denarna enota, po zaslugi te evangeljske prilike pa so postali ime za umsko nadarjenost, je nadvse primerna iztočnica za naše razmišljanje ob začetku akademskega leta.

S to priliko nas Jezus najprej spodbuja k odgovornosti za darove, ki smo jih prejeli. Ta odgovornost ima svojo podlago v zavesti, da smo dolžniki pred Stvarnikom, kateremu dolgujemo svoje življenje in sposobnosti, ki smo jih prinesli na svet. Nismo si jih pridobili s svojo pridnostjo ali zavzetostjo. Na začetku našega življenja nismo mi s svojim delom in ustvarjalnostjo, na začetku našega življenja je velik in povsem nezaslužen dar, torej dar v polnem pomenu besede, zastonjsko, vnaprej zaupano darilo. Stvarnik, ki nam je naše zmožnosti in sposobnosti zaupal, računa na nas, verjame v nas. Vsak kredit ali posojilo, ki nam ga kdo da, je izraz zaupanja. Tako je tudi s prvim in največjim darom, ki je podlaga za vse druge, poznejše darove, z našim življenjem in različnimi sposobnostmi, ki so nam bile kot nezaslužen dar, torej kot milost, položeni v zibelko. Bog nam jih je zaupal, ker verjame v nas, da si bomo z njimi znali sami pomagati in jih porabiti v prid sebi in svojim bratom in sestram. Če bomo to delali iz odgovornosti pred Bogom, bo to naša največja zahvala, dokaz naše hvaležnosti.

SKUPAJ ZA / V LEPŠO PRIHODNOST

Sedim za računalnikom v sobi in gledam vhodna vrata našega študentskega doma. Že včeraj zvečer se je večina študentov in študentk vrnila v svoje sobe, eni polni veselja in pričakovanja, drugi nekoliko s strahom in žalostjo, ker so se počitnice končale. Še bolj otožni so bili obrazi tistih, ki jim ni uspelo opraviti vseh študijskih obveznosti in morajo sedaj ponavljati letnik, pavzirati, bodo menjali smer študija… Prav tako so bili negotovi pogledi novih študentov in študentk, ki šele začenjajo svojo študijsko pot, a jih na začetku mučijo skrbi, katera »trola« pelje do njihove fakultete, kje se uredi vse potrebno za študentske bone, kakšnega cimra/cimro bodo dobili, ali se bodo ujeli z njim/njo… Tisoč in ena skrb, kdo bi bil miren?

»Skupaj smo preživeli pravo avanturo. Utrjeni v veri v Kristusa ste kljubovali dežju ... Zahvaljujem se vam za ta čudovit zgled. S Kristusom se lahko vedno, kot ta večer, soočate z življenjskimi preizkušnjami. Ne pozabite na to. Hvala vam vsem.«

To so bile besede svetega očeta, ko se je po sobotni vigiliji poslavljal od nas, ki smo še naprej vztrajali na letališču v Madridu. Če sedaj pogledam nazaj na to avanturo, kot jo je poimenoval sveti oče, imam občutek, da ta avantura traja in traja še danes. Neprestano mi v mojo glavo prihajajo utrinki, dogodki, osebe, občutki svetovnega dneva mladih. Kako vse to spraviti na papir? Kako to opisati z besedami? Težko je vse to razlagati nekomu, ki ga tam ni bilo. Še težje je razlagati preko ekrana, ne da bi me ta oseba videla. Pa bom vseeno poskusila.

Predstavljajte si, da ste s svojimi prijatelji, ljudmi, ki jih imate radi in ki imajo radi vas. Skupaj ste na kraju, ki vas pomirja, ki vas razveseljuje. Nebo je jasno, sonce prijetno greje vaša lica, na desni se lovita dva oblaka. Prijatelji vas presenetijo z najljubšim sladoledom, skupaj prepevate ob zvokih kitare, se smejite, pogovarjate o vaših sanjah. Okrog vas je živahno, v sebi pa čutite mir in veselje, ki bi ga radi raztrobili na vse strani neba. Čutite? Če to pomnožiš z milijon, dobiš približek tega veselja in miru, ki sem ga doživljala v Madridu.

Hvaležna sem za to avanturo, ki je v meni premaknila nekaj skal, ki so se kopičile in mi preprečevale, da bi čutila mir. Hvaležna sem za vse, ki so bili skupaj z mano – za tiste na avtobusu, na ulici, domačine, za vsakega, ki je bil tam moj prijatelj. Hvaležna sem Jezusu, ki je z mano spregovoril v toliko jezikih sveta, ki jih lahko razume samo jezik ljubezni. Hvaležna sem za nova spoznanja ter besede papeža: »Ne zadržujte Kristusa samo zase! Posredujte tudi drugim veselje nad vašo vero. Svet potrebuje pričevanja vaše vere, nedvomno potrebuje Boga.«  Svetovni dan mladih in izkušnja se nadaljuje. Kaj bo prinesla? Ne vem točno. Vem pa, da bo nekaj lepega, novega in pomembnega.

Kar ne morem brez beseda avantura. Sliši se tako mladostno, razigrano, pomembno. Za študente se sedaj začenja pomembna in nova avantura. Ja, ni kaj, počitnic in poletne brezskrbnosti je konec. Naj se akademsko leto 2011/2012 prične: ZDAJ! Naj bo leto novih spoznanj, novih prijateljskih stikov, veselja, radovednosti in priložnosti za dobra dela. V sebi imate mnogo talentov, sposobnosti in darov. Ne zadržujte jih zase. Študij ni ves svet, je pa pomemben. Kjer koli boste in kar koli boste počeli, pa naj bo blagoslovljeno.

Blažka Merkac

„Postavite Kristusa, Božjega Sina, v središče svojega življenja. Toda dovolite mi tudi, da vas spomnim, kako hoditi za Jezusom v veri pomeni hoditi z Njim v edinosti s Cerkvijo. Za Jezusom ne moremo hoditi sami. Kdor popusti skušnjavi, da bi šel 'po svoje' ali živel vero z individualistično miselnostjo, ki prevladuje v družbi, je v nevarnosti, da Jezusa Kristusa ne bo srečal nikoli ali pa bo hodil za lažno podobo o njem.“

SONCE, MORJE, DOBRA DRUŽBA… - TO SO KAPRIJE!!!

Prvi teden našega počitnikovanja na Kaprijah je za nami. Z eno besedo bi teden lahko opisali kot »nepozabno«.
Sicer začelo se je bolj slabo, saj nas je kar dober del poti proti Šibeniku pral dež, zvečer zaradi premočnega vetra nismo mogli izpluti s trajektom, pa smo šli nato z brzibrodom. Skratka, že začetek je napovedoval zanimiv teden, kar se je potem tudi uresničilo. Čeprav nam ni bilo prevroče, smo se lahko vsak dan kopali; zvečer ali ponoči je kakšna ploha dežja poskrbela, da se je dobro spalo; telo je imelo dovolj časa za počitek, duša je našla svojo osvežitev v duhovnem bloku; kuhinja, delo po skupinah ter družabne igre pa so gradile in utrjevale naše medsebojne odnose. Vse to smo začinili z igranjem kitare in petjem, z razvajanjem ob raznih sladicah...
Biti kristjan v sodobnem svetu sploh ni težko, če bi bile naše življenjske skupnosti vsaj pol takšne, kakršna je bila skupnost, ki smo jo živeli na Kaprijah. Žal ni vedno tako, zato nam je bilo na koncu vsem težko, da se je naš teden tako hitro iztekel in nas je na pomolu že čakal trajekt za pot nazaj proti domu. Vseeno smo odhajali veseli, saj obogateni z izkušnjo iskrenih odnosov in prijateljstva vidimo, da je dandanes to še možno živeti in se za to truditi.
Če želite tudi sami doživeti nekaj podobnega, se nam v drugem terminu lahko pridružite. Prostora je še nekaj, vendar ne čakaj te s prijavo do zadnjega dne. Vabljeni!