MOŽGANE NAMREČ.

Ali verjamem v to, kar so me naučili v šoli? Verjamem temu, kar pravijo starši, prijatelji, ŠOS? Verjamem v to, kar poslušam v Cerkvi? Si drznem kdaj podvomiti v kako znanstveno resnico? Ali imam občutek, da se svobodno odločam? Oziroma ali pustim drugim, da svobodno razmišljajo in se odločajo?

Takšna in še nekatera druga vprašanja smo si postavljali v skupini KSP – katoliških socialnih pedagogov (ali: Klemen in socialni pedagogi :)).

Najprej smo poskušali definirati proces pranja možganov. Pojavila se je razlaga, da gre pri tem za vsiljevanje določenih prepričanj in za vztrajno ponavljanje nekih »resnic«. Lahko bi rekli, da je tu na delu prepričevanje oziroma reklamiranje drugih (drugačnih) vrednot, tvoje lastno mnenje pa ni dopuščeno. »Tvoje mišljenje žal ni OK.« Mogoče pa lahko na ta proces – problem?- pogledamo tudi z drugega kota: ali se to ne zgodi le takrat, ko dopustimo, da nekritično sprejmemo neko prepričanje? Čeprav se ob tem pojavi še drugo vprašanje: ali smo sploh lahko vselej kritični?

Proces pranja možganov smo primerjali z umazanim perilom in dvema različnima odstranjevalcema madežev. Ko operemo umazano perilo s pralnim praškom, gredo madeži stran, barva perila pa ostane nespremenjena. Če pa uporabimo varikino, dobimo iz pranja vse obleke enako bele. Čemu je bolj podobno pranje možganov, presodite sami.

Naslednje pomembno vprašanje, ki je burilo duhove socialnih pedagogov, se je nanašalo na akterja, ki pere možgane. Kdo je to? So to avtoritete? Ideologije? Če nam avtoriteta vztrajno ponavlja: »Ta gripa je smrtno nevarna, nujno se morate cepiti.« - ali bomo v to podvomili?

Mnoga vprašanja ostajajo odprta. Najbolje, da začneš sam razmišljati in si najdeš odgovore. Lahko tudi kritično premisliš, kaj je zate dobro, slabo, prav, narobe. Mogoče pa nauki, ki smo jih prejeli doma, v Cerkvi, v šoli, … sploh niso napačni. In nenazadnje – mogoče imaš to srečo, da tvojih možganov sploh še niso (o)prali.
 

Saraja in Kristina

sliko smo dobili tukaj